Nepripadna pripadnost

Čeprav je ta blog po vsebini in bralstvu izrazito globalen, bomo tokrat podrezali po silno lokalni temi, ki se rutinsko pojavlja v Trstu in okolici. Čigavi smo?
Včeraj zvečer smo spremljali nogometno tekmo med Italijo ali Slovenijo. Za koga smo navijali?
In za koga navijamo na košarkarskem evropskem prvenstvu, ki se ta čas odvija v Litvi? Za Slovenijo ali za našega idola finske reprezentance Sasuta Salina?
In glede na to, da je to tudi čas knjižnih festivalov, kam bomo šli na Vilenico ali na Pordenonelegge?
Ob koncu poletne sezone se poslavljamo od večerov v Sesljanu ali Sistiani?

Odgovor ni preprost po smislu, je pa po njegovi kratkosti. Mi smo vsakogaršnji in nikogaršnji. Mi smo z(a) dobro voljo.
Mi navijamo za simpatične, ki so navadno najšibkejši. Mi navijamo za presenečenja. Mi bi radi bili povsod. Mi smo skratka kot gostilna: odprti smo za vse, veselimo se bodisi obiska Stanota Longota bodisi Gigija Calicetta.

Seveda, vsak mora plačati svoj kozarec in vsak mora svoje kosilo poravnati. Če nekdo ne plača, je lopov, in take nočemo. Mi strežemo dobro voljo, ampak je ne strežemo kot hočejo drugi, strežemo jo, kot jo znamo pripraviti v naši kuhinji.

Mi ne pripadamo. Kvečjemu drugi pripadajo nam in z nami delijo našo ponudbo: dobro voljo. Zato smo na tekmi med Italijo in Slovenijo navijali za Nevia Bidussija.