"Scuseme se zigo, ma son anche mi ciapà dalle strighe."

Vsi čakate na nove fotografije z izzivi in za rubriko Kot jajce jajcu. A ker smo blog Gostilna, smo se odločili, da bomo danes pustili tekmovanje za zlatega gosta pri miru in raje napisali kratko poročilce včerajšnjega večera.

Da, bili smo v beznici na Via Timeus. Tam smo nazadnje bili 31. oktobra 2011 in smo že takrat napisali doživeto poročilce.

Tokrat je bilo drugače. Našo priljubljeno "ošterijo" smo obiskali na božični večer.

"Ni več insegne od Forst," smo ugotovili ob prihodu na zloglasno tržaško ulico. In se ustrašili. "Ma kaj ni več osterie?"

In vendar je izza steklenih vrat sijala luč. V praznem prostoru je sedela gospa s prekrito glavo. Muslimanka. "Ma kaj je tu?"

Vstopimo. Izza zavese, za katero se skriva kuhinja (recimo temu tako) prikuka gospod. Da, to je ta palestinski-tunizijski-iranski-egipčanski (?) pomagač pristnega Tržačana, ki je osterio vodil še do lani. Je on zdaj prevzel vse?

Ne vemo. Sedemo in naročimo. Med čakanjem, da ta novi one-man-band skuha ribe, jagnje in pašto, ugotvaljamo novosti. Pri šanku visi tabla, na kateri piše, da ob sobotah zvečer lahko tja pride vsakdo in pove smešnico ali pripravi svoj show. "Ekko kam bomo šli v soboto."

Na mizah so vizitke. Lokal je spremenil ime, ponuja nekaj novosti (npr. happy hour ob šanku, ki ne traja eno uro, ampak 24 ur dnevno). Posoda, s katero strežejo vino, je vedno ista. Steklena posoda v obliki grozda.

Hrana dostojna. Obisk v beznici še več. Najprej prazno, nato vstopi nekdo, ki se na prvo žogo ne zdi ne moški ne ženska, ampak mešanica enega in drugega.

Je moški. Naroči in začne predavati. Ne vemo o čem, le včasih omeni kakšno žensko. Se pa gospod opraviči: "Scuseme se zigo, ma son ciapà anche mi dalle strighe."

Mi "Ta je podoben kšnemu ..." Tuhtamo. Seveda! Ta je podoben možu Carmen Russo. To je Ezio Paolo Turchi.

Muslimanka ne reče nič. Sedi za računalnikom, ki ima na enkranu žalosten napis, da ni povezave. Muslimanka ničesar ne naredi, da bi okvaro popravila. Samo bulji v ekran. "Ma kaj je ena spia?"

Gremo na WC (ne, ne vsi skupaj, eden na enkrat). Še vedno piše, da je moraš dobro meriti preden začneš streljati (prima de sparar ciapa la mira).

Plačamo in odidemo. Ezio Paolo nas pozdravi in nas vpraša: "Ma zogè palavolo voi?"

Zbežimo. Za pogovor bo čas kdaj drugič.

Vesele praznike, via Timeus.